Friday, 20 March 2020

Moja zgodba: Zapravila sem svoj zadnji denar za banjo sladoleda (Binge Eating)


Po letu 2015, ko sem prvič javno delila svojo zgodbo v zvezi z motnjami hranjenja, anoreksijo in bulimijo, (tukaj: http://www.sindianajones.com/2015/11/my-story-anorexia-bulimiafitness.html) se je zgodilo...no marsikaj. Nadaljevanje je zorelo v moji glavi že nekaj časa, tudi prosili ste me, naj povem, kako sem ozdravela, nekateri ste trdili, da nikoli popolnoma ne ozdraviš... No, jaz lahko povem iz prve roke, kako je živeti in se spopadati s temi demoni.

Smo v letu 2016. Kakor sem povedala, v moji glavi je nastal nov estetski ideal, nič več nisem stremela k temu, da postanem kot punce iz modnih pist. Želela sem bolj atletsko, športno postavo z vsemi pravimi oblinami. Na tej točki sem delala z ljudmi iz fitnes industrije, ki so se spoznali na zadeve, končno sem videvala rezultate, kakršne sem želela. Anoreksija se nikoli več ni vrnila v obliki, kakršna je bila, saj sem vedela, da mi stradanje ne bo prineslo rezultatov, kakršnih si želim.

V moji glavi sem takrat jedla "dovolj". Sledila sem predpisanemu načinu prehranjevanja BREZ ENE SAME NAPAKE, trenirala vsak dan ob isti uri (in to hardcore), imela sem OK službo (študentsko), moj blog in Instagram sta postajala vse bolj popularna, odnos s fantom je bil površinsko ok...dokler se nisem zlomila.

Niti slučajno nisem pojedla dovolj, VSI okrog mene so takrat govorili, da sem presuha, nimam nič mišic in da to ne more iti tako naprej. Prijatelji. Prijateljice. Fant. Sodelavke. Lastnik fitnesa, kamor sem takrat hodila. Res sem jedla. Kar je bilo za moje pojme veliko, je bilo res veliko...veliko premalo. In ker telo ni zdržalo tega tempa, sem padla v drugo skrajnost. Binge eating. Binge eating se je tokrat pojavil malo drugače, kakor je to bilo pri bulimiji. Še vedno sem izbruhala, kadar telo ni zdržalo toliko hrane, vendar so bila moja dejanja enostavno...nora. Veliko bolj psihopatska, kakor prej.



Tudi po 50 EUR sem zapravila na takšnem pohodu. Zapravila sem svoj zadnji denar za banjo sladoleda. Ko sem zapadla v ta trans za 2-3 ure, je bilo pomembno samo to, da pridem do Hofra (ali katere druge trgovine, moj fant je moral z mano v Mercator, ki je bil odprt ponoči, da sva nabrala dovolj sladkarij. On je šel spat, jaz pa sem začela jesti...kar je trajalo do enih, dveh ponoči). To so bile enormne količine hrane. Velikokrat sem se prestrašila, da bo moj želodec dobesedno počil. 2L sladoleda, škatla keksov, pica, profiteroli, krofi, hamburger+kakšna dostava takrat. Če je kdo vzel moj mobitel in videl, koliko hitre hrane je bilo v tem obdobju naročene iz mojega telefona...no, izgovarjala sem se na obiske. Enkrat me je na tem pohodu prodajalec v McDonaldsu vprašal, ali praznuje kdo rojstni dan, ker sem nabrala toliko hrane. Danes se šalim na ta račun...Vendar ima zadeva zame grenak priokus. Tudi vozila sem, ko sem zmazala sendvič ali dva, pa tablo čokolade s Petrola, kekse nato še postanek v McDonaldsu...Ker nisem mogla počakati, da pridem do doma. Ogrožala sem sebe in druge.

To je bil moj ventil. Teh nekaj ur sem se popolnoma odklopila. Zadeva je prav vsakič potekala popolnoma enako. Najprej padec v trans...Nato trgovina, kjer sem odštela med 20-50 EUR (bili so tedni, ko je bilo tako vsak dan. Veliko položnic je ostalo neplačanih, pomembno je bilo samo, da jaz pridem do svoje droge). Nato izolacija in razni filmi ali videi, ki si jih nisem dovolila gledat v prostem času. To je bil moj trash time. Zapravljen čas, ki pa je vendar, tako noro pasal... Vse dokler se nisem vrnila iz WC-ja in je bilo spet po starem....Aja, v tem obdobju sem skadila ENORMNO količino cigaret. Prav vsaka mi je nenormalno ugajala. To je bil moj trans št.2, zapor številka 2.

To je bil čas, ko se je skrhal tudi odnos s fantom, odnos z domačimi je bil dokončno v smeteh.  Kar se je v prejšnji zgodbi pokazalo kot žarek upanja, da bo vse okej, je bilo le krajše zatišje. Vse skupaj si predstavljam danes kot slabo "prišraufano" polico, ki bi lahko vsak čas počila pod bremenom. Če danes pomislim na takratno sebe, je ne razumem. Bila sem egoistična. Videla samo sebe, se ukvarjala samo s seboj. Bila sem agresivna. Vendar si nisem mogla pomagati. Vse je potekalo veliko prehitro. Bila sem v zaporu, zaporu hrane, ki je nadzorovala vse moje življenje.

Odločila sem se, da te zgodbe ne bom povedala, dokler ne bo minilo vsaj eno leto od takšne epizode. Dokler ne bom čutila, da sem zares v redu in se spopadla z vsem, ne samo površinsko pometla zadeve pod prag. Sicer je minilo več kot eno leto, vendar sem šele sedaj zbrala pogum...in misli. 


Prve mesece je bilo čudno, ko sem pojedla kaj, česar "ne bi smela" in ni bilo občutka krivde. Prvič po desetletju sem začutila, kako je, ko po večjem obroku avtomatsko greš proti WC-ju AMPAK se zavestno obrneš in si rečeš, da ti tega več ne počneš. Kako je, ko se v glavi objameš in si poveš, da si dovolj. Da bo vse OK.

Če sem vam prej nisem zdela dovolj nora, se vam bom zdaj sigurno. Vesela sem, da se je to zgodilo. Vesela sem za vse to, saj mi je dalo ogromno. Pokazalo mi je, kako močna sem v resnici in da se lahko sama izkopljem iz vsega s****. Pokazalo mi je, kako zelo rada imam svojega fanta in svojo družino, saj sem zadnje atome moči porabila zato, da se spremenim nazaj v staro sebe. Da se umirim. Ko rečem, da imam najboljšega partnerja na celem svetu, je to zato, ker je zame dal skoz pekel, mi odpustil neodpustljivo...in me še danes kuje v nebesa. SPREJME me takšno, kakršna sem in me še vedno podpira. Marsičesa tudi on ni vedel in sem veliko vsega uspešno skrivala pred njim, saj nikoli prej ni živel z nekom, ki ima motnje hranjenja. Vedel je le toliko, kolikor sem mu sama povedala.

 Vesela sem, da se je to zgodilo, saj ko rečem, da res razumem svoje stranke, zdaj veste, zakaj to trdim. Ker sem sama šla čez velik odstotek vsega, kar preživljajo one. Debelost, anoreksija, bulimija, binge eating, dobesedna odvisnost od hrane kakor od droge...in vse tisto, kar s seboj potegne. Mentalno. Ne smemo biti naivni in misliti, da je to daleč stran od nas. Ne vem, kako kaže statistika, ampak osebno poznam morda max. 5 ljudi, ki imajo "pošlihtan" odnos s seboj in hrano. Nekaj časa je bila to vsakodnevna borba tudi zame, sedaj živim obdobje, ko hrana ni več borba...ampak preprosto...je.

Cilj, ki se je zdel nekoč nedosegljiv:) Sedaj vem, da lahko končno zaživim s polnimi pljuči in grem urejena v glavi nasproti vsem ciljem, ki sem si jih zadala. Opazujem, kako se moje telo odziva na določene treninge, na določeno prehrano. Z iskreno radovednostjo in iskrico v očeh se vsak dan učim. Berem. Treniram. Pogovarjam...Živim. 



SHARE:

1 comment

  1. Well written article and I love the information shared. Healthy Posture Tricks, I am suggesting you sports bra they are wire-free and removable, it’s padding gives you more comfort and better fit. These are perfect for activities like jogging, biking, and fitness classes. If you are doing activities like cross-fit that require bending and if you want good Coverage it serves the purpose. It helps to maintain my body in proper shape.

    ReplyDelete

© Sindiana Jones

This site uses cookies from Google to deliver its services - Click here for information.

Blogger Template Created by pipdig