Sunday, 22 March 2020

Moja dnevna rutina 2020 (karantena style)


Dobro jutro! Ura je 4:55 zjutraj. Vsak dan vstanem zgodaj, ne nastavljam si "snooza", verjamem v zgodnje vstajanje. V času karantene se je ta ura premaknila na 6:00 zjutraj, toliko "švinglanja" si sedaj dovolim:) Velika večina "influencerjev" za tem kadrom pokaže, kako idilično vstane in si skuha kavo...No, mene najprej čaka zverinsko dretje in naslednja bitka...


Mačke je potrebno nahraniti, šele nato se lahko začne življenje. Ben&Jerry sedaj goltata in me pustita pri miru. Hitro spustim noter še tretjega mačkona, Erosa, nahranim še njega in...

KONČNO KAVA. In z njo čas zame. Vsak nov dan začnem s točno določeno rutino. Poskusila sem tudi z meditacijo, vendar mi to žal zaenkrat še ne leži, zato mi preostaneta dnevnik hvaležnosti in branje. Menim, da vsak mora najti nekaj, kar mu leži in tako se ni problem držati določenih stvari, sploh, če so v našo korist. Še preden do sebe spustim vse informacije iz telefona, ki so se nabrale čez noč, želim in vztrajam pri tem, da se moj dan začne prav. Pa čeprav to pomeni vstajanje ob 5h zjutraj.








Trenutno berem knjigo, ki jo vidite na fotografijah. Avtorice ne poznam, nisem je kupila zato, ker je Lilly (avtorica) Youtuberka (kakor sem videla iz vsebine) ampak ker me je pritegnil naslov. V 99% odstotkih vedno kupujem motivacijske ali avtobiografske knjige. Ostala literatura me ne zanima toliko, vedno želim, da iz določene knjige lahko odnesem največ zase.

Nato sledi jutranji kardio trening, še preden možgani ugotovijo, da sem budna:)





Tu ponavadi pogledam kakšen zanimiv Youtube video, najraje vidim nove objave Grega Doucette-a ali Omarja Isufa. Roko na srce, strašno sem naveličana generic fitnes videjev/gurujk:) Saj veste, kakšne videje mislim. Nič slabega, ampak zdi se mi, da se z leti spreminja tudi vsebina, ki jo rada gledam na Youtubeu. Ni mi več dovolj, da je nekaj lepo, zato ker je lepo...Želim, da ima vse, kar spustim do sebe, tudi (poučno) vsebino.

Sledi tuš, nato grem v "hair&makeup" kjer me uredijo od glave do pete. Šala. Seveda to naredim sama. Tudi to je zame pomemben del jutra, če dobro premislim, morda je to moja osebna izbira meditacije...:)





Nato je čas za delo. V obdobju karantene opravljam veliko več online dela, ukvarjam se z online coachingom, odgovarjam na mejle, odgovarjam vam, ustvarjam novo vsebino, razmišljam o novih projektih in se tudi učim za en izpit, ki ga nameravam opraviti v bližnji prihodnosti.
Life hack: sedaj, ko imaš na razpolago veliko več prostega časa, lahko končno opraviš s tistim, kar odlašaš od "pamtiveka". Nameni vsak dan nekaj ur učenju, morda pa je ta "stvar" zate kakšen nov hobi, učenje tujega jezika ipd.



...in že je čas za moj najljubši del dneva: TRENING!!!:)


Kaj še počenjam v času karantene? Veliko več sem v naravi, igram nogomet, badminton,... Pa da ne pozabim omeniti, da je moja hiša in njena okolica tako čista in urejena, kakor še nikoli doslej:D

Ko se zvečeri, pa imava s Simonom že lep čas novo rutino: HOUSE M.D. :) Moja trenutno najljubša serija,  doktor Gregory House pa je trenutno moj najljubši lik:)

Na naslednji fotki vidite situacijo pri nas zvečer. In ne, ni polnoč, največkrat je tako že ob pol devetih, devetih zvečer:


Od tukaj slišim še samo ukaze, da moram v pižamo in posteljo. Preostanek pridige, da sem spet zaspala na kavču in me mora 16x zbudit, da se končno odpravim do spalnice, ne slišim več...Jaz sem v mislih že pri svoji jutranji knjigi in dnevniku hvaležnosti...:)

Lahko noč:)

Upam, da ti je bila objava všeč. Če želiš, lahko naredim še kakšno podobno. Katera tema bi te zanimala? Pusti mi predloge v komentarjih spodaj ali na Instagramu: @sindiana.jones

Se beremo!


Čau:)


SHARE:

Friday, 20 March 2020

Moja zgodba: Zapravila sem svoj zadnji denar za banjo sladoleda (Binge Eating)


Po letu 2015, ko sem prvič javno delila svojo zgodbo v zvezi z motnjami hranjenja, anoreksijo in bulimijo, (tukaj: http://www.sindianajones.com/2015/11/my-story-anorexia-bulimiafitness.html) se je zgodilo...no marsikaj. Nadaljevanje je zorelo v moji glavi že nekaj časa, tudi prosili ste me, naj povem, kako sem ozdravela, nekateri ste trdili, da nikoli popolnoma ne ozdraviš... No, jaz lahko povem iz prve roke, kako je živeti in se spopadati s temi demoni.

Smo v letu 2016. Kakor sem povedala, v moji glavi je nastal nov estetski ideal, nič več nisem stremela k temu, da postanem kot punce iz modnih pist. Želela sem bolj atletsko, športno postavo z vsemi pravimi oblinami. Na tej točki sem delala z ljudmi iz fitnes industrije, ki so se spoznali na zadeve, končno sem videvala rezultate, kakršne sem želela. Anoreksija se nikoli več ni vrnila v obliki, kakršna je bila, saj sem vedela, da mi stradanje ne bo prineslo rezultatov, kakršnih si želim.

V moji glavi sem takrat jedla "dovolj". Sledila sem predpisanemu načinu prehranjevanja BREZ ENE SAME NAPAKE, trenirala vsak dan ob isti uri (in to hardcore), imela sem OK službo (študentsko), moj blog in Instagram sta postajala vse bolj popularna, odnos s fantom je bil površinsko ok...dokler se nisem zlomila.

Niti slučajno nisem pojedla dovolj, VSI okrog mene so takrat govorili, da sem presuha, nimam nič mišic in da to ne more iti tako naprej. Prijatelji. Prijateljice. Fant. Sodelavke. Lastnik fitnesa, kamor sem takrat hodila. Res sem jedla. Kar je bilo za moje pojme veliko, je bilo res veliko...veliko premalo. In ker telo ni zdržalo tega tempa, sem padla v drugo skrajnost. Binge eating. Binge eating se je tokrat pojavil malo drugače, kakor je to bilo pri bulimiji. Še vedno sem izbruhala, kadar telo ni zdržalo toliko hrane, vendar so bila moja dejanja enostavno...nora. Veliko bolj psihopatska, kakor prej.



Tudi po 50 EUR sem zapravila na takšnem pohodu. Zapravila sem svoj zadnji denar za banjo sladoleda. Ko sem zapadla v ta trans za 2-3 ure, je bilo pomembno samo to, da pridem do Hofra (ali katere druge trgovine, moj fant je moral z mano v Mercator, ki je bil odprt ponoči, da sva nabrala dovolj sladkarij. On je šel spat, jaz pa sem začela jesti...kar je trajalo do enih, dveh ponoči). To so bile enormne količine hrane. Velikokrat sem se prestrašila, da bo moj želodec dobesedno počil. 2L sladoleda, škatla keksov, pica, profiteroli, krofi, hamburger+kakšna dostava takrat. Če je kdo vzel moj mobitel in videl, koliko hitre hrane je bilo v tem obdobju naročene iz mojega telefona...no, izgovarjala sem se na obiske. Enkrat me je na tem pohodu prodajalec v McDonaldsu vprašal, ali praznuje kdo rojstni dan, ker sem nabrala toliko hrane. Danes se šalim na ta račun...Vendar ima zadeva zame grenak priokus. Tudi vozila sem, ko sem zmazala sendvič ali dva, pa tablo čokolade s Petrola, kekse nato še postanek v McDonaldsu...Ker nisem mogla počakati, da pridem do doma. Ogrožala sem sebe in druge.

To je bil moj ventil. Teh nekaj ur sem se popolnoma odklopila. Zadeva je prav vsakič potekala popolnoma enako. Najprej padec v trans...Nato trgovina, kjer sem odštela med 20-50 EUR (bili so tedni, ko je bilo tako vsak dan. Veliko položnic je ostalo neplačanih, pomembno je bilo samo, da jaz pridem do svoje droge). Nato izolacija in razni filmi ali videi, ki si jih nisem dovolila gledat v prostem času. To je bil moj trash time. Zapravljen čas, ki pa je vendar, tako noro pasal... Vse dokler se nisem vrnila iz WC-ja in je bilo spet po starem....Aja, v tem obdobju sem skadila ENORMNO količino cigaret. Prav vsaka mi je nenormalno ugajala. To je bil moj trans št.2, zapor številka 2.

To je bil čas, ko se je skrhal tudi odnos s fantom, odnos z domačimi je bil dokončno v smeteh.  Kar se je v prejšnji zgodbi pokazalo kot žarek upanja, da bo vse okej, je bilo le krajše zatišje. Vse skupaj si predstavljam danes kot slabo "prišraufano" polico, ki bi lahko vsak čas počila pod bremenom. Če danes pomislim na takratno sebe, je ne razumem. Bila sem egoistična. Videla samo sebe, se ukvarjala samo s seboj. Bila sem agresivna. Vendar si nisem mogla pomagati. Vse je potekalo veliko prehitro. Bila sem v zaporu, zaporu hrane, ki je nadzorovala vse moje življenje.

Odločila sem se, da te zgodbe ne bom povedala, dokler ne bo minilo vsaj eno leto od takšne epizode. Dokler ne bom čutila, da sem zares v redu in se spopadla z vsem, ne samo površinsko pometla zadeve pod prag. Sicer je minilo več kot eno leto, vendar sem šele sedaj zbrala pogum...in misli. 


Prve mesece je bilo čudno, ko sem pojedla kaj, česar "ne bi smela" in ni bilo občutka krivde. Prvič po desetletju sem začutila, kako je, ko po večjem obroku avtomatsko greš proti WC-ju AMPAK se zavestno obrneš in si rečeš, da ti tega več ne počneš. Kako je, ko se v glavi objameš in si poveš, da si dovolj. Da bo vse OK.

Če sem vam prej nisem zdela dovolj nora, se vam bom zdaj sigurno. Vesela sem, da se je to zgodilo. Vesela sem za vse to, saj mi je dalo ogromno. Pokazalo mi je, kako močna sem v resnici in da se lahko sama izkopljem iz vsega s****. Pokazalo mi je, kako zelo rada imam svojega fanta in svojo družino, saj sem zadnje atome moči porabila zato, da se spremenim nazaj v staro sebe. Da se umirim. Ko rečem, da imam najboljšega partnerja na celem svetu, je to zato, ker je zame dal skoz pekel, mi odpustil neodpustljivo...in me še danes kuje v nebesa. SPREJME me takšno, kakršna sem in me še vedno podpira. Marsičesa tudi on ni vedel in sem veliko vsega uspešno skrivala pred njim, saj nikoli prej ni živel z nekom, ki ima motnje hranjenja. Vedel je le toliko, kolikor sem mu sama povedala.

 Vesela sem, da se je to zgodilo, saj ko rečem, da res razumem svoje stranke, zdaj veste, zakaj to trdim. Ker sem sama šla čez velik odstotek vsega, kar preživljajo one. Debelost, anoreksija, bulimija, binge eating, dobesedna odvisnost od hrane kakor od droge...in vse tisto, kar s seboj potegne. Mentalno. Ne smemo biti naivni in misliti, da je to daleč stran od nas. Ne vem, kako kaže statistika, ampak osebno poznam morda max. 5 ljudi, ki imajo "pošlihtan" odnos s seboj in hrano. Nekaj časa je bila to vsakodnevna borba tudi zame, sedaj živim obdobje, ko hrana ni več borba...ampak preprosto...je.

Cilj, ki se je zdel nekoč nedosegljiv:) Sedaj vem, da lahko končno zaživim s polnimi pljuči in grem urejena v glavi nasproti vsem ciljem, ki sem si jih zadala. Opazujem, kako se moje telo odziva na določene treninge, na določeno prehrano. Z iskreno radovednostjo in iskrico v očeh se vsak dan učim. Berem. Treniram. Pogovarjam...Živim. 



SHARE:

Sunday, 9 February 2020

How to Achieve the Perfect Self Tan: CHEAP AND SIMPLE!

Ne vem, kako si ti s tem, ampak jaz obožujem videz zagorele polti!:) Poudarjam, samo videz. Zavedam se škodljivosti sončnih žarkov, solarijev in podobno, zato se zadnja leta on/off spogledujem s kremami za samoporjavitev. Vseeno bi tudi sama rada odložila proces staranja (sonce ga definitivno, definitivno pospeši). Vedno me sprašujete, katere izdelke priporočam, kateri je tisti "must have izdelek". Večinoma uporabljam res poceni samoporjavitvene kreme oz. najraje imam penasto (mousse) teksturo. Skozi leta sem ugotovila, da bistvene vloge ne odigra dejstvo, koliko EUR odšteješ za samoporjavitveni izdelek, ampak je najpomembneje to, kako pripraviš kožo na samoporjavitev in kako za kožo skrbiš po njej. Preverjeno.

Danes ti bom predstavila, kako ta postopek izgleda pri meni:) Upam, da najdeš koristne informacije tudi zase, če imaš kakšno dodatno vprašanje, me poišči na Instagramu (@sindiana.jones), kjer ti z veseljem odgovorim na zagate:)

1. PRIPRAVA KOŽE NA NANOS SAMOPORJAVITVENEGA IZDELKA


Moj lepotilni dan v tednu je petek:) Pa tvoj? Na ta dan (oz. večer) res poskrbim za telo, dušo & co.  Sem spada tudi self-tanning rutina. Najprej pod tušem uporabim piling (tale na sliki je iz DM-a), drugače pa si piling lahko čisto enostavno pripraviš tudi doma, iz grobe soli ali sladkorja. Po pilingu "uredim" še depilacijo (celotnega telesa) in se z brisačo zbrišem do suhega (pomembno! Krema za samoporjavitev ne sme priti v stik z vodo, ker bodo nastale grde lise).

2. NANOS SAMOPORJAVITVENEGA IZDELKA


Koža je sedaj pripravljena na nanos izdelka za samoporjavitev. Trenutno uporabljam mousse iz Primarka (na fotki), stane pa samo 4 EUR! Na embalaži piše, da je light/medium in sem bila najprej skeptična, da mi bo presvetla,  ampak ker drugih (npr. dark) niso imeli, sem vzela tega. Prijetno presenečenje! Že med nanosom se je razvila temnejša barva, taka, kot sem si jo želela.  Jupi!:) Barvo nanašam s posebno rokavico (na fotografiji), mislim, da je tudi iz Primarka. Ko tega nimam (roko na srce: izgubim), potem uporabim navadne rokavice za enkratno uporabo. Nasvet: nanašaj tanjše plasti izdelka ter nanašaj s krožnimi gibi. Nasvet številka dva: prosi fanta, da ti pomaga pri nanašanju na hrbet:D Malo počakam, da se izdelek na koži posuši, oblečem ohlapno pižamo, grem spat in se zjutraj stuširam. Ne se prestrašit, če bo voda res zelo umazana, pogled dol lahko izgleda brutalno...:) Je pa toliko prijetnejši nato pogled v ogledalo, menim, da z lepim self-tanom ne samo telo, ampak tudi oblačila bolje izgledajo (sploh kontrasti s svetlejšimi oblačili, pa tudi s temnimi ni slabo!:)).

3. SINDI, OBRAZ TUDI??


DA. Jaz uporabljam tale izdelek za obraz, je na kapalko (iz DM-a). Enostavno primešam k nočni kremi in je to to:) Zjutraj me ne pozdravi bled obraz, ampak kot da sem se zbudila na Bahamih (minus sončne opekline:D). Šala, vsekakor polt izgleda veliko bolj zdrava in v tem primeru enotna s (temnejšim) telesom.


4. NEGA IN PODALJŠEVANJE OBSTOJNOSTI

Spet ne morem mimo tega, da ne bi poudarila, da je skrb za nego kože izjemno pomembna. Ni vseeno, ali nanašamo kremo za samoporjavitev na negovano ali nenegovano kožo. Ne glede na vse, sama po tuširanju VEDNO obvezno uporabim kremo za telo, tako je moja koža skoraj vedno pripravljena na samoporjavitvene izdelke. Obstojnost samoporjavitvenega izdelka podaljšuješ na enak način: po vsakem tuširanju uporabi čim bolj bogato kremo za telo. Ta petek (teden dni po nanosu omenjenega samoporjavitvenega izdelka), ni bilo potrebe po ponovnem nanosu (vseeno sem malo nanesla, saj sem želela res dobro testirati izdelek, preden napišem objavo), saj je bila barva še vedno sveža! Nisem mogla verjeti:)

5. ALTERNATIVE, ČE SE TI "NE DA", "PA VSEENO BI..."


Ta izdelek sem že omenila in ga enostavno vedno moram imeti doma. Gre za obarvano kremo za telo,  ki res da tisti bronze, sun kissed videz. Jaz jo obožujem. Mene njen subtilen vonj še vedno malo zmoti, ampak če koga vprašam, ali smrdi, mi odgovori, da ne. Morda so vljudni, ali pa sem jaz preobčutljiva:D Kakorkoli, izdelek je vseeno must have. Ne rabiš posebnih priprav, uporabiš jo kot običajno kremo za telo (tudi tu priporočam uporabo rokavic ali pa si čim prej speri dlan:)). Po mojem mnenju bo končni videz verjetno vseeno boljši, če upoštevaš zgoraj naštete korake:)

Upam, da sem bila vsaj malo v pomoč!:)



Se beremo kmalu, GUDBAJ!:)




SHARE:
© Sindiana Jones

This site uses cookies from Google to deliver its services - Click here for information.

Blogger Template Created by pipdig