Friday, 16 August 2019

Počasi, Človek...

Prejšnji teden sem ga prvič slišala. Ni naključje, vem. Glas, sprva nerazločen, ampak vedno bolj vztrajen. Takoj sem ga prepoznala, saj je bil isti glas, ki se je oglašal že veliko prej. "Upočasni. Kam vendar hitiš?"



Postali smo instant družba. Poznamo več ljudi, kakor kadarkoli prej. Pa jih res? Si vzamemo čas, da osebo zares spoznamo? Vse redkeje...Lažje je soditi na prvi pogled, obrniti hrbet in hiteti naprej.
Pred desetletjem in nekaj sem prvič videla, kaj pomeni Pogovarjati se. Ne o vremenu...O vsem. Kaj pomeni neforsirano druženje, kaj pomeni bedeti do zore in izlivati dušo...Kaj pomeni biti živ in nekomu zares pripadati.
Čas (ali mi sami?) je poskrbel, da je veliko stvari postalo instant in ena sama naglica. Zakaj je potrebno, da se nam zgodi nekaj, razsvetljenje, če želite, da uvidimo, kaj je tisto, kar zares šteje. Zakaj moramo vedno hiteti, zakaj nimamo časa in zakaj si lažemo, da se lahko srečamo jutri, naslednji teden ali naslednji mesec? In hkrati želimo imeti vse in to takoj. Žalostno je le to, da stvari, za katerimi se ženemo kot roboti, na koncu nimajo prave vrednosti. S kom lahko karkoli deliš, ko nihče več na tem svetu nima časa...?
Strah je velik faktor, ki ga zlahka pretentamo z besedami nimam časa. Si upaš biti Ti? Izraziti, kar si zares želiš in živeti vsak dan, kakor da je zadnji? "Trenutno nimam pogojev za to."
Zadnja dva tedna v mojem življenju sta bila prva taka tedna, odkar sem prisotna na socialnih omrežjih, ko sem odložila telefon, nanj pozabila in se zares posvetila ljudem. Ki so zares pomembni. Pogovori dolgo v noč, smeh, spomini, solze in sreča. Običajen teden mine, kot blisk. Ta je bil drugačen...Prazen...in hkrati spet zelo poln.
Po dolgem času sem vzela knjigo v roke. Ne eno. Dve. Sredi dneva sem se odpravila na druženje, takšno, real life, ne tisto površno odpiranje Insta sporočil...Čakala sem ga. Čakala sem prekleman občutek, ki vedno pravi, da ni časa, da je treba zraven dela še toliko postoriti, prah na polici pa res ne sme čakati. V katerem življenju, v katerem trenutku sem dovolila, da ima prah v temnem kotu večjo prednost, kakor Sočlovek?! Zašli smo. Globoko smo zašli...
Tako se ženemo za popolnostjo, tako se ženemo, da delujemo, kot da imamo vse popredalčkano, da zares lahko hitro zgrešimo bistvo. In se zbudimo v še en dan, avtomatizirano sežemo po zobni ščetki, avtomatizirano počnemo vse, dokler zvečer ne pademo utrujeni v posteljo, po še enem dnevu Težkih obljub. Vidimo se prihodnji teden. Opravki ne morejo čakati.
V ponedeljek sem prvič "poskrolala" po prvem Insta pejđžu. Nič mi ni vzbudilo interesa, nič ni potolažilo moje potrebe po dotiku Sočloveka, nič se ni zdelo realno. Ponovno sem poskusila v torek. Še vedno nič. V sredo še več objav, v četrtek še večja praznina...Tam ne morem najti tega, kar zares potrebujem.
Nenadoma sem začutila potrebo po pisanju. Tisto prvinsko, kakor leta nazaj... Ne vem, kaj se bo zgodilo jutri. Vendar so stvari drugačne. Odprl se je nov zorni kot, kakor da bi v enem samem trenutku izgubila vse in pridobila vse...Adijo, zanič instant kava, instant ljudje...instant življenje.

Dovoli si biti ranljiv. Objemi. Povej, da imaš rad. Pravočasno. Spusti ego...spusti ponos. Spusti fasado.

Ko sfiltriraš stvari, ki jih potrebuješ, na situ ostane bore malo. Kar ostane, je bistveno. Ostanejo prvinske želje,  cilji, na katere si pozabil, ostanejo preproste stvari in ostanejo ljudje, ki si zaslužijo biti Prvi. Nato zadihaš, ponovno pogledaš na zadeve in če imaš srečo, glas ostane s teboj. Človek, počasi. Kam vendar hitiš...?

A tribute to M #1
SHARE:
© Sindiana Jones

This site uses cookies from Google to deliver its services - Click here for information.

Blogger Template Created by pipdig