Sunday, 16 April 2017

Živijo. Prosim. Hvala. Dej povej mi kok o(ble)lika stane?!

Da razčistimo nekaj že na začetku: obožujem dejstvo, da sem blogerka. Živim, diham, delujem v skladu s tem načinom življenja, ki sem si ga izbrala in prisežem, da ko najdeš nekaj, kar te vsakodnevno inspirira in dvigne "tok high, da ne prideš več nazaj" nič ni težko in je vsako opravilo v zvezi s tem, delo, nov dan, nov izziv, nov...Skratka, vse postane zakon. Srečna in hvaležna sem za dejstvo, da sem (relativno) hitro našla svoj "zakaj". Še bolj hvaležna sem za pogum, da si dejansko upam delovati v skladu s svojimi strastmi (to je sicer že tema naslednje objave) AMPAK! Me pa vsak dan znova nekaj tako zbode v dno duše, da enostavno ne morem več mimo, ker padam not...


Olika. Stane NIČ dolarjev, funtov, penijev, centov, forintov a se zdi hujša nadloga od kun (hah). Komunikacija s sledilci je zadeva, na katero te nobena varianta "How to be a blogger" članka ne more dovolj pripraviti, je pa (iz moje perspektive) ključnega pomena. Iz enega samega razloga: ker resnično obožujem svoje delo in mi ni "finta" naložiti kake nove pozerske slike ali novega selfija in enostavno iti "offline". Tu se šele "show" začne, ground zero (op. p. da ne bo pomote: Sindiana Jones bi ostala Sindiana Jones ne glede na število bralcev, sledilcev, ker ne glede na okoliščine, to še vedno počnem iz enakega razloga kot prvi dan: ZASE). Ampak ravno slednji so dodana vrednost; razlog, da se ženem naprej z večjo vnemo kot Prevc v elementu. Iskreno obožujem komunikacijo s svojimi sledilci, bralci; v tem relativno kratkem času se mi zdi, da sem ustvarila prijetno skupnost, v katero se rada zbujam vsako jutro in z njimi (vsaj virtualno) spijem kavo in si ustvarim ton za nov dan. Ta ton pa je zadnje čase začel prav neprijetno "fušat"...

Spomnim se svojih začetkov, prvih vprašanj svojih bralcev in bralk. Saj ne vem, kdo je bil bolj prestrašen, jaz ali oni, haha. Meni je ogromno pomenilo (in mi še dandanes), da so se ljudje obračali name, ko so bili v težavah, potrebovali pomoč, nasvet ali so želeli samo www povezavo do kakih špeglov ali šminke. Bili smo super vljudni drug do drugega;  prisežem, da bi bila pred nekaj sto leti ta vljudnost na nivoju Vaša Visokost, Vaša Gnada...Zastarelo, vem. Enako kot ŽIVIJO. PROSIM. HVALA. Totalno last year...

Nisem popolna in tega ne pričakujem niti od svojih bralcev, sledilcev. Ampak sem že od nekdaj olikana. Jaz bom vedno tista oseba v prostoru, ki bo rekla "na zdravje" tudi neznancem. Ker me je mama naučila, da se to spodobi. Tudi ko sem s kom skregana in ta nekdo kihne, mu rečem na zdravje, tudi če ne govorim z njim  že nekaj dni (potem seveda hitro zbežim iz prostora, ker je situacija zelo nerodna, ampak pustimo to!). Moti me neolikanost ostalih ljudi, ki je zadnje čase prav hudo izrazita. "Daj mi link do tiste obleke na zadnji sliki." "Ej od kje so očala? " . "Alo napiši mi jedilnik". Ta ALO je še najlepše kar sem dobila v zadnjem tednu. Pa ALO, jaz ti z veseljem napišem. Ampak se ne moreš tako obnašati, ne glede na dejstvo, da komunikacija poteka na svetovnem spletu (v katerem so posamezniki čedalje manj svetovni)... Zakaj? Od kod prihaja to? Smo postali preleni za ŽIVIJO, PROSIM, HVALA?

Na sporočila bralcev, bralk sem vedno odpisovala z neverjetno vnemo. Zadnje čase opažam, da si jemljem vse preveč časa, da jih odprem. Zaradi Mojce in njenega ALO, sem podzavestno jezna še na Tino, ki je dva meseca zbirala pogum, da me vpraša po tisti zeleni srajci. Ne nosim zelene, but you get the point. Nočem, da Tina čaka zaradi Mojce. Alo. Ni fer. Ni fer, da sem podzavestno jezna še na Tino in rajši spijem še eno kavo (ali tri) preden končno odpišem na sporočila...

Kakorkoli; opažam, da nisem edina, ki se soočam s to težavo. In to je težava, pa če si priznamo ali ne. Ker s tem dodana vrednost jemlje dodani vrednosti. Alo. 

Iz srca hvala vsem tistim (in vašim mamam ter očetom), ki ste osvojili osnove bontona in me vsakodnevno kontaktirate z lepimi mislimi, željami. Vi ste razlog in inspiracija, da vztrajam pri tem, kar delam. Nisem obupala in nikoli ne bom. It is great to be inspired but even greater to inspire. 

V osnovni šoli smo brali neko pesem o čudežni moči besed... Kakšni moči besed, prosim vas lepo? Močan je fant, ki vsak torek v fitnesu na "benchu" zraven mene dviguje 170kg, ne pa besede...

Danes razumem. Živijo. Prosim. Hvala. Neverjetno močna zadeva...

Se beremo kmalu. Živijo, prosim, hvala, da ste si vzeli čas in preleteli tole objavo.



SHARE:

8 comments

  1. Čudovita objava. Se pa totalno strinjam, tudi izven interneta ta vljudnost čedalje bolj postaja redkost.

    ReplyDelete
  2. Brez osnovnega bontona in olike tud pri meni naredi velike črne pike. Sem tud jaz alergična na takšne Mojce.. Dober post ����

    ReplyDelete
  3. TOP objava! Olike, bontona manjka v danasnjem svetu in med vrstniki! Super objava in tvoj blog nasploh ☺️ te redno spremljam in berem, znas navdihniti vsakogar! Hvala za to, ker si ��

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala ti Liza! Se trudim... in vidim te, vsak tvoj všeček mi veliko pomeni ;) <3

      xx, S

      Delete
  4. No, to je pa res ena super objava! In hvala, da si jo tako lepo spisala ;) :D

    ReplyDelete

© Sindiana Jones

This site uses cookies from Google to deliver its services - Click here for information.

Blogger Template Created by pipdig