Thursday, 26 November 2015

My Story: Anorexia, Bulimia...Fitness?! (SLO)

Pred kratkim mi je ena punca na blogu postavila vprašanje, kaj me je pripravilo do treniranja v fitnesu. Skoraj bi že odpisala standarden odgovor: želja po bolj zdravem življenju in fit postavi. Čeprav ta odgovor delno drži, ne bi bil povsem iskren. Odločila sem se, da prvič javno spregovorim o pomembnem delu svojega življenja, to je o spopadanju z motnjami prehranjevanja. Ker pisanje o tako zelo osebni temi ni lahko, sem se vendarle odločila za to, saj bi tudi meni takrat pomagalo, če bi poznala koga, ki se je s tem boril in prebrala kakšno osebno zgodbo. Če bo moja zgodba pomagala samo ENI osebi do bolj zdrave samopodobe ali »klika« v razmišljanju, bom več kot presrečna. No, kakorkoli že, moja zgodba gre takole:

Vse se je začelo povsem nedolžno v  sedmem razredu osnovne šole, ko sem se nenadoma odločila, da shujšam za nekaj kilogramov (že v otroštvu sem bila zelo pretežka, kilogrami so se pa iz leta v leto v puberteti še dodatno nabirali). Na zbadanja okolice se nisem pretirano odzivala, seveda navzven. Znotraj me je vsakič zbodlo, nikoli nisem mogla nositi oblačil, ki bi bila meni všeč, poletja na bazenu so bila nočna mora, zato sem se še pred koncem tistega šolskega leta odločila, da naredim temu konec.

source: internet

Začela sem teči (čeprav sem prej sovražila šport) jedla sem pa samo zelenjavo, jabolka, müslije (z mlekom z 0,1%m.m.) in sadne jogurte (v izjemno majhnih količinah) in začela piti samo vodo. V tistih počitnicah sem izgubila veliko kilogramov in prvi šolski dan sem dobila veliko pohval, češ, da je videti, da sem izjemno shujšala. Takrat bi se verjetno morala ustaviti. Pa se nisem.

Ker me je odziv okolice še dodatno spodbudil, sem se odločila, da shujšam še za nekaj kilogramov. Začela sem vse manj jesti, družinski dogodki so bili prava nočna mora. Najprej so me domači zelo podpirali, da sem se odločila za bolj zdravo življenje, ampak ko so videli, da se  izogibam že vsem obrokom in da sem vidno shujšala v zelo kratkem času, so postali zaskrbljeni. Takrat sem imela že zelo izkrivljen pogled na sebe in svojo samopodobo in sem v glavi imela samo en cilj: hujšati. Ves čas me je zeblo, bila sem omotična, vendar so mi bila oblačila vedno bolj prav in celo ohlapna, kar mi je dajalo neizmerno motivacijo za stradanje. Nekaj časa sem še lahko skrivala, da zelo malo jem, nato pa so me začeli bolj strogo nadzirati. 

Takrat sem gledala veliko filmov, v katerem so punce drastično hujšale in videla trik, kako jesti, ne da bi se zredil. Punce so po vsaki jedi izbruhale, kar so pojedle.
Mama mi je neko popoldne skuhala riž z zelenjavo in me nadzorovala, dokler nisem vsega pojedla. Ko sem pojedla, sem postala panična, v svoji glavi sem preštevala kalorije in že videla, kako se bom spet zredila. Nato sem poskusila ta trik tudi sama. Delovalo je, bila sem pomirjena, pa še mama je bila prepričana, da sem jedla. Nekaj časa me je bolelo grlo in pekel me je želodec, vendar se mi je zdelo, da je bilo takrat vredno. Tolažila sem se s tem, da sem to naredila samo tokrat in si prisegla, da se to ne sme ponoviti.

Source: internet

Takrat bi se lahko ustavila. To je bil ključen trenutek ko bi se verjetno še lahko »izmazala« brez posledic. Pa sem šla dalje. Svojo obljubo, da sem bruhala samo enkrat in nikoli več, sem hitro prelomila, saj sem videla, da so domači bolj pomirjeni, če vidijo, da dejansko jem (tukaj želim izrecno poudariti, da svojih domačih NE KRIVIM za karkoli, saj osebe v mojem takratnem stanju izredno dobro skrivajo svoje početje in v sekundi najdejo opravičilo za vsako dejanje). Pa vseeno me je mama nekega dne "dobila", ko sem po kosilu bruhala.

Takoj me je peljala do zdravnika in mu pojasnila moje početje. Ker sem shujšala za velik % glede na svojo težo, mi je izdal napotnico za kliniko v Ljubljani in me diagnosticiral z Anorexio Nervoso. V zdravljenje sem privolila, čeprav nisem imela veliko izbire. O izkušnji na kliniki ne bom veliko pisala, saj bi s tem kršila privatnost punc, ki so bile takrat tam. Dobila sem svojo dietetičarko, s katero sva se dogovorili, da mi sestavi jedilnik s 1200-1500 kalorijami dnevno. Cilj je bil, da osvojim zdrave vzorce prehranjevanja. Ostala sem približno mesec dni, čeprav bi morala ostati dlje, vendar nisem več zdržala, saj me je preveč mučilo domotožje.

Source:internet

Doma je nekaj časa z izjemno podporo domačih šlo, nato pa sem se vrnila nazaj na stare vzorce. Tisti čas sem naredila veliko stvari, katere so bile povsem skregane z zdravo pametjo, vse pa so bile povezane z mojo težo. Najbolj nora stvar ki se je lahko spomnim je ta, da sem se nekega večera stehtala (veliko sem se tehtala, tudi večkrat na dan), nato sem si nalakirala nohte in sem si čez 5 min lak z nohtov očistila, saj sem bila prepričana, da mi doda nekaj gramov. Telovadila sem vsako jutro in vsak večer, včasih sem naredila tudi do 1000 trebušnjakov. Na zelo slab dan sem bruhala tudi po 6x. Noro, ampak takrat sem bila tako sveto prepričana v svoj pogled na stvari. Naj omenim, da sem bila ves čas odličnjakinja in dosegala izjemne rezultate na raznih tekmovanjih in sodelovala na kulturnih prireditvah, nikomur se niti sanjalo ni, da bi lahko bilo kaj narobe. Trenirala sem tudi nogomet, vendar po določenem času več nisem imela dovolj moči, saj nogomet zahteva fizično dobro pripravljenega človeka, sama sem (ker nisem dosti jedla) včasih tudi težko stala, kaj šele tekla. Navzven sem funkcionirala v redu, bila zelo družabna in verjamem, da veliko bralcev, ki so tudi moji prijatelji, niti približno niso vedeli in do danes ne vedo, s čim sem se ves ta čas spopadala, saj sem genialno skrivala vse skupaj. Nekaterim sem povedala, vendar sem zmeraj govorila v pretekliku, češ, saj pa sem zdaj v redu. Takrat mi je bulimija prešla vedno bolj v navado, in ker je za bulimične ljudi značilno, da ne izgledajo (pre)suhi, ampak imajo celo malce povišano telesno težo, ni nihče ničesar posumil. Jaz pa sem hranila to svojo malo skrivnost.

Začela sem hoditi v srednjo šolo. Moji vzorci prehranjevanja so bili kratkomalo »čudni«, saj sem imela obdobja ko sem jedla »normalno«, včasih sem se pa prenajedala in nato bruhala. Moja teža je zelo nihala, imela sem obdobja ko sem imela normalno težo, nato spet malce povišano. Bila sem emocionalni jedec, to pomeni, da sem hrano povezovala s čustvi. Če sem bila vesela, sem jedla, če sem bila žalostna, sem jedla. V četrtem letniku sem se ponovno zelo zredila, ampak mi je blo na nek način vseeno. Bulimije se nikoli nisem mogla povsem rešiti, bili so tedni, ko je bilo hudo, nato pa spet tedni, ko je bilo stanje boljše. Vse to mi je jemalo veliko energije, za mene so bila zelo značilna razpoloženjska nihanja t.i. »mood-swingi«, veliko sem se kregala z ljudmi, sploh z domačimi in tistimi, ki so mi bili blizu. En dan sem lahko bila angel, drugi dan pa sem prizadela vse okoli sebe. Če bi svojim prijateljem in domačim takrat lahko razložila razlog za takšno obnašanje, bi verjetno bilo vse lažje, tako pa sem rajši vse držala v sebi in bila uporniška.

Nato se mi je izpolnila velika želja, vpisala sem se na željeno fakulteto. To je bilo obdobje, ko sem začela dobivati bolj jasen pogled na svet in sem se že v prvem letniku vpisala v fitnes. Morda bo zvenelo klišejsko, vendar menim, da mi je ravno to spremenilo (če ne celo rešilo) življenje. Prvi dve leti mi je fitnes pomenil predvsem odklop od dnevnih obveznosti, večinoma sem izvajala kardio vadbo in se tisto uro na napravi posvečala bolj pozitivnim mislim. Poskušala sem jesti bolj zdravo, vendar sem bila še vedno emocionalni jedec, zato se moja teža ni premaknila nikamor oz. je čez čas celo narasla. Kar se mi zdi pri vsem tem najbolj pomembno je to, da mi je fitnes sčasoma spremenil pogled na sebe in moj pogled na svet. Moj ideal ženske do takrat je bila verjetno varianta kake shirane manekenke, nato pa se je ta koncept začel podirati in sem vedno bolj stremela k ZDRAVI, »fit« samopodobi. Začela sem se vedno bolj posvečati fitnesu, ure in ure brala razne fitnes članke, pregledovala forume; začela me je zanimati nutricionistika in »fitnes-filozofija« v celoti. Sestavljala sem si razne programe vadbe in prehrane in podobno. Svoje zdravje (in življenje) sem postavila na prvo mesto in temu načelu še danes sledim.

Letos sem se bolj "resno" posvetila sami vadbi in prehrani, in dosegla tudi svoje prve rezultate, na katere sem izjemno ponosna, saj je bilo vloženega veliko truda, največ mi pa pomeni spoznanje, da ni treba, da je človek s hrano obseden, ampak da je hrana gorivo za človekovo normalno delovanje. In da SPLOH ni potrebno stradati, če le izbiramo prava živila in tako negujemo svoje telo. Torej je fitnes bil tisti, ki mi je odprl oči in mi pomagal ponovno priti do telesnega zdravja. Postal je moj prijatelj, moj psihoterapevt, če želite, in moram povedati, da je res odličen poslušalec:) Aktivnosti, katerim se lahko posvečamo in nas sprostijo je ogromno: od hoje, kolesarjenja, plavanja...pri meni je to pač fitnes, ki ga obožujem. Če pa ste bolj za skupinske vadbe, bi vam verjetno bolj prijala kakšna zumba ipd.

2012-2015

2012-2015

Svoje zgodbe ne bom skrivala, niti se je sramovala, saj je to bila trnova pot iz katere sem se naučila vse, kar danes znam. Sama sem se morala naučiti po težji poti, zato vas prosim: če vas prime, da bi začeli z nekimi drastičnimi dietami, dvakrat premislite, če se to res splača. Vzljubite svoje telo, resnično skrbite zanj, saj je to edini prostor, v katerem lahko živite. Take zahrbtne bolezni lahko uničijo marsikateri odnos in prijateljstvo in verjemite mi, to ni življenje, ki bi si ga želeli živeti. Postanete nekaj, kar niste. Sama se prištevam med srečnejše ljudi, ki so se uspeli pobrati in sem našla svoj notranji mir, ter postala še bolj ambiciozna in odprta kot kadarkoli prej. Mama, ki me najboljše pozna od vseh, velikokrat omeni, da sem se zelo spremenila od »tistih« let. Postala sem mirnejša, srečnejša in veliko vlagam v kvalitetne odnose z bližnjimi in sem zaljubljena v življenje.

Vendar to ne pomeni, da sedaj živim srečna v svojem idealnem mehurčku. Tudi jaz imam slabe dni, včasih izrečem neprimerno besedo, imam slab teden, nenamerno koga prizadenem ali naredim nekaj, kar morda čez čas obžalujem. Vendar me je moja izkušnja in življenje nasploh naučilo, da NOBENA težava ni nepremostljiva. Verjemite. Tu bi se rada zahvalila VSEM tistim, ki ste bili ob meni (vi že veste, kdo ste) ko sem bila nemogoča in stokrat bolj verjeli vame, kot sem sama. Hvala tudi vsem tistim, ki ste me tolikokrat hote ali nehote prizadeli, me ogovarjali ali kakorkoli spravili do solz. Rada vas imam OBOJE, kajti ravno vi ste moji največji učitelji in zaradi vas imam danes debelejšo kožo.



Prosim vas tudi, da ljudi nikoli ne sodite na prvi pogled, saj ne veste, kakšno zgodbo nosijo s seboj in zakaj so takšni, kakršni so. In če vas prime, da se nekomu čez hodnik zaderete da je »debel«/ »svinja«/»piflar« ali kogarkoli zmerjate z raznimi opazkami, se spomnite na mojo zgodbo in ne bodite vzrok trpljenja drugega živega bitja. Že tako je na tem svetu preveč negative. Bodite sončki, ki s svojo prisotnostjo osrečujejo druge:)



Hvala, da ste si vzeli čas in prebrali mojo zgodbo. Če bi rad/a karkoli delil/a z menoj ali če imaš še kakršnokoli vprašanje zame, se ne boj vprašati, z veseljem bom odgovorila na vse komentarje po najboljših močeh.

Če pa bi želel/a brati več s fitnesom povezanih stvari na blogu, mi prav tako pusti spodaj komentar in vprašanje, in lahko naredim kako »Fit Friday« varianto, kjer bom npr. vsak petek pisala o določeni temi povezani s fitnesom, prehrano in praktičnimi nasveti, mogoče kakimi recepti, ki so delovali pri meni in moji transformaciji in odgovarjala na vsa vaša vprašanja.


Do takrat pa, IMEJTE SE RADI <3


XOXO, vaša 

SHARE:

19 comments

  1. kak režim priporočaš če si želiš samo npr. oblikovati postavo in ne pretirano shujšati? pač da use ne "visi" ;) 5 dni tek pol ure na dan plus vaje?
    drugače pa svaka čast :D

    ReplyDelete
    Replies
    1. Na to vprašanje bom poskušala podati okvirne smernice v jutrišnjem Fit-Friday blogpostu, saj sem dobila že več podobnih vprašanj v inbox:) In pa seveda, hvala za kompliment<3

      Lp,
      Sindi

      Delete
  2. Za kaj takega je potrebno veliko poguma. Res sem ponosna nate in vesela, da ti je uspelo vse to. Imam te v spominu kot izjemno nadarjeno punco, pa ne samo zaradi angleščine. Si kreativna in neustrašna. Le tako naprej in če bo kdaj hudo, saj veš, kaj velja za močne punce: If we ever let our heads down, it will be just to admire our shoes. :) Nataša

    ReplyDelete
    Replies
    1. Najprej najlepša hvala za ta komentar <3 Iskreno sem vesela, da se me kdo spomni tudi kot take, in ne samo take, kot sem jaz vidla samo sebe. Te misli s čevlji še res nisem slišala, ampak se je sedaj definitivno uvrstila na mojo "quotes to live by" listo!:D ;)
      Bi blo fajn it za kako uro ali dve nazaj k tistim uram angleščine <3

      Best,
      Sindi

      Delete
  3. Videti takšno zgodbo po televiziji pomeni slediti napisanemu scenariju, prebrati tvojo zgodbo pomeni pristati na realnih tleh. Družba se premalo zaveda resnosti prehranjskih motenj in naraščajočega števila le teh. Čestitam za tale blog. Tudi sama sem se in se še spopadam s prehranjskimi motnjami, vendar nimam niti toliko poguma, da bi ta komentar objavila pod svojim imenom. Kaj še le da bi se o težavah razpisala. Še enkrat čestitam. Sama sem na poti reševanja in odprave težav v zvezi s prehranbenimi navadami in priznam da mi je ta objava dala nove volje in moči. Hvala. Želim ti še veliko uspehov in se že veselim vseh nadalnjih objav :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Veliko časa sem potrebovala, da sem se odločila spregovoriti o tem. To ni golo hvaljenje, ampak po eni strani sem želela pokazati, da se čisto vse da, kljub temu, da se nam v določenem obdobju zdi, da je življenje sam pekel. Po drugi strani pa je bila cena tega spoznanja zame zelo visoka, ampak če se mi je že zgodilo to, bom iz tega vzela najboljše in pustila drugim, da se česa naučijo na moji napaki ali pa morda celo sploh ne zaidejo na ta mučna pota. Nisem želela molčati, predolgo sem živela v tišini. Tudi za vas si iskreno želim da vam uspe. In veste kaj? Napisali ste tale komentar. Storili ste korak, ki je za vas verjetno zelo pomemben. Jaz verjamem v vas. Tudi vi verjemite vase in uspelo vam bo<3

      Delete
  4. Inspiring story, just be careful not to start one more "never" ending circle.. http://www.eatingdisorderhope.com/information/orthorexia-excessive-exercise

    ReplyDelete
    Replies
    1. Thank you for this comment. I am aware of orthorexia, which is why I still need to be careful even when it comes to fitness related things (since obviously I have a tendency to stick to so called "strict regimes"). I had to find my own balance I think, and the word "balance" still has to be my daily reminder (some kind of mantra).

      Best,
      Sindi

      Delete
  5. Po mojem je res bilo potrebnega veliko poguma za takšno objavo. Veliko punc se niti ne zaveda svojih prehranskih motenj, zato se mi zdi da si naredila res velik korak naprej da si delila svojo zgodbo z nami, mogoče pa se katera punca prepozna v tej zgodbi in ji bo dala misliti ! .... Čestitam za uspeh, da si se pobrala po tako težki preizkušnji, verjamem da je bilo težko ampak se izplača že zaradi svojega zdravje. You are a warrior, keep fighting ! <3

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala Rebeka <3 Upam, da bo tak, kot si napisala, res. Nenazadnje, zdravje je največje bogastvo, še kako drži. Najbolj se zavedamo tega, ko ga nimamo, ko je vse v redu, pa nam je to samoumevno. Tnx for the kind words, hun<3

      Delete
  6. Girl you are my star:)hvala za tvoj pogym, iskrenost in dejstvo da si zgodbo delila z drugimi. Sama sem bula prekla, presuha, ravna kor deska in nr ker sem sama tako hotela pac taka sem bila in vse grde in grozne opazke so mi pomagale, da imam že od nekdaj rada svoje telo, svojo postavo, pa le to ni lahka naloga. :) lahko je reči da se imaš rad, nekaj drugega pa je da se dejansko imaš:), prekrasna si in naj tvoja zgodba odpre oči vse tistim, ki to potrebujejo.****monika

    ReplyDelete
  7. Girl you are my star:)hvala za tvoj pogym, iskrenost in dejstvo da si zgodbo delila z drugimi. Sama sem bula prekla, presuha, ravna kor deska in nr ker sem sama tako hotela pac taka sem bila in vse grde in grozne opazke so mi pomagale, da imam že od nekdaj rada svoje telo, svojo postavo, pa le to ni lahka naloga. :) lahko je reči da se imaš rad, nekaj drugega pa je da se dejansko imaš:), prekrasna si in naj tvoja zgodba odpre oči vse tistim, ki to potrebujejo.****monika

    ReplyDelete
    Replies
    1. Thank you so much!!!!!! In neverjetno je slišat to: "da imam že od nekdaj rada svoje telo, svojo postavo, pa le to ni lahka naloga. :) lahko je reči da se imaš rad, nekaj drugega pa je da se dejansko imaš:)"

      You are awesome <3

      Delete
  8. Hey..

    Sem prebrala tvojo izkušnjo in se iz nje ponosno nekaj naučila. Hvala, da si napisala, da si potrebovala določene lekcije in dogodke, da si zdaj na tej točki kot si.
    Ponosno naprej in ostani še naprej vzor mnogim drugim.
    Odločila si se, da boš spremenila tisto navado, ki ti ni všeč, oz. še huje, te ovira na tvoji življenjski poti.
    Bili so vzponi in padci. Nisi se predala, pogumna si bila, vztrajna in odločena naprej. V bistvu si postala pomembna in nenadomestljiva. Zalo lepo si napisala, da si se začela zavedati, da je telo edini prostor v katerem se moramo dobro oz. najboljše počutiti - saj je naš dom. Res je!
    Sama nisem imela podobne izkušnje, vendar sem šla z drugimi podobne lekcije skozi življenje. A, kjer je volja, tam je pot. Vedno za vse!
    Imam pa podobno izkušnjo v smeri odločitve zdravega načina življenja in vse kar je povezano z boljšim počutjem.
    Ko spremenimo notranji svet - zunanji zasije. Najprej moramo začeti pri sebi, ne gre vedno tako enostavno in lahko, kot je bilo razvidno iz tvoje dragocene izkušnje. Vendar smo z namenom postavljeni v dogodke in situacije, saj iz njih dobimo podkev za življenje.
    Želim vsem nam, ki se odločamo za kakršnekoli spremembe na naši poti, da smo vztrajni, odločni, nežni do sebe, ponosni, kreativni, ...itd.. še naprej!
    Ne pozabimo, da je vse odvisno od nas samih in našega zavedanja dojemanja življenja! Kot si sama napisala: bodimo zaljubljeni v življenje in ..sprejmimo, kar nam je dano! :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala tebi za ta čudovit feedback in krasne, na momente "težke" vendar resnične misli <3 Več x bi se morali v življenju malce ustaviti in uzavestiti vse to; enostavno biti in biti hvaležni za stvari, ki v bistvu edine štejejo.

      Lep dan želim še naprej <3

      Delete
  9. Waw, čudovita popotnica za vse, ki se kadarkoli soočajo s podobnimi mislimi ...
    You go girl! Res lepo, da si se odločila svojo zgodbo deliti z nami.

    ReplyDelete
  10. Zgodba v kateri se tudi sama vidim in prau pohvalno videt, da si lahko to delila z nami ostalimi in nas nekako zmotivirala, da nismo edini.
    Sama sem tudi dala podobno zgodbo skozi. Z leti se je tudi pri meni poznalo, da sem zacela drugace razmisljat in se nekoliko resa motenj hranjenja, ceprauje zelja po hrani neprestano z mano, ampak z gibanjem se jo da nadzorovati in ziveti normalno.
    Bi pa te vprasala, kako so nate vplivala nihanja v tezi? Sama mam po tolkih letih stradanja in prenajedanja kar velike tezave z metabolizmom in prebavo. Tudi ce treniram dva x na dan, vec kot 1200kcal ne smem pojesti, se bom ze zredila. Ce pa ne gibam, pa se kilogrami takoj povecajo, pa ceprau kaloricno ne presegam dosti vec kot 100kcal. Nekoliko sem ze obupana sam sem poskusila ze usa priporocila glede prehrane. Pozimi sem prau tako zacela s fitnesom da bi misicno maso povecaala, vendar zaradi slabega metabolizma predvidevam da je tudi napredek upocasnjen. Neprestano sem napihnjena in oblog okoli trebuha se nikoli ne morem resiti. Predvidevam, da je to posledica take preteklosti, zato se obracam nate, ce si slucajno tudi ti dozivela kej podobnega.

    Se enkrat pohvala, super blog in le tako naprej :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala za tole sporočilo. Točno vem, kaj mislite; temu se reče metabolic damage. Telo je zelo pameten mehanizem, ko ga mi izpostavimo stradanju, se nauči, da hrane ne bo v izobilju in jo nalaga kot zaloge. Ko začnemo spet normalno jesti, se od količine, katere se najprej ne bi redili, redimo. Zato moramo najprej to popravit s tem da spet povišamo kalorije in jemo REDNO. Mogoče bo teža na začetku nihala, ampak z redno vadbo in pravilno izbranimi obroki lahko metabolizem spravimo v najvišjo prestavo, da bo deloval optimalno, z nami in za nas. To je mogoče en daljši proces, jaz sem lani potrebovala celo poletje, da sem to približno uredila.

      Upam, da sem z odgovorom kakorkoli pomagala, vedno se pa lahko obrnete na mene tudi privat. E-mail: sindianajonesblog@gmail.com

      Lep pozdrav

      Delete

© Sindiana Jones

This site uses cookies from Google to deliver its services - Click here for information.

Blogger Template Created by pipdig