Pred kratkim mi je ena punca na
blogu postavila vprašanje, kaj me je pripravilo do treniranja v fitnesu. Skoraj
bi že odpisala standarden odgovor: želja po bolj zdravem življenju in fit
postavi. Čeprav ta odgovor delno drži, ne bi bil povsem iskren. Odločila sem
se, da prvič javno spregovorim o pomembnem delu svojega življenja, to je o spopadanju z motnjami prehranjevanja. Ker pisanje o tako zelo osebni temi ni
lahko, sem se vendarle odločila za to, saj bi tudi meni takrat pomagalo, če bi
poznala koga, ki se je s tem boril in prebrala kakšno osebno zgodbo. Če bo moja
zgodba pomagala samo ENI osebi do
bolj zdrave samopodobe ali »klika« v razmišljanju, bom več kot presrečna. No,
kakorkoli že, moja zgodba gre takole:
Vse se je začelo povsem nedolžno
v sedmem razredu osnovne šole, ko sem se
nenadoma odločila, da shujšam za nekaj kilogramov (že v otroštvu sem bila zelo
pretežka, kilogrami so se pa iz leta v leto v puberteti še dodatno nabirali).
Na zbadanja okolice se nisem pretirano odzivala, seveda navzven. Znotraj me je
vsakič zbodlo, nikoli nisem mogla nositi oblačil, ki bi bila meni všeč, poletja
na bazenu so bila nočna mora, zato sem se še pred koncem tistega šolskega leta
odločila, da naredim temu konec.
 |
source: internet |
Začela sem teči (čeprav sem prej
sovražila šport) jedla sem pa samo zelenjavo, jabolka, müslije (z mlekom z 0,1%m.m.)
in sadne jogurte (v izjemno majhnih količinah) in začela piti samo vodo. V
tistih počitnicah sem izgubila veliko kilogramov in prvi šolski dan sem dobila
veliko pohval, češ, da je videti, da sem izjemno shujšala. Takrat bi se
verjetno morala ustaviti. Pa se nisem.